- Domov
- Informacijska točka 4: Galerija - posestvo, orožje v vitrinah
Informacijska točka 4: Galerija - posestvo, orožje v vitrinah

Meje
Zaščita meja je bila še ena od pomembnih nalog gradu, in sicer tako tistih na samem posestvu kot tudi državnih. Meje so bile pogosto vir različnih sporov, saj se je dogajalo, da so prebivalci določene jurisdikcije prehajali na sosednje ozemlje z namenom nezakonitega sekanja gozdov ali paše, kar je lastnikom posestva in lokalnemu prebivalstvu povzročalo veliko škodo. Da bi bile dogovorjene razmejitve čim bolj jasne, so na mejni črti postavljali tako imenovane kunfine, različne kamnite oznake, s katerimi so želeli mejo narediti bolj razpoznavno. Takšne oznake je še danes ponekod mogoče najti na njihovih izvornih mestih, dva kunfina z grbi družine Morosini iz leta 1564 pa sta razstavljena v tem prostoru.
Kaj so kunfini?
Zgodovinski razvoj in pogoste ozemeljske spremembe, povezane s političnimi razmerji moči na polotoku, so posestvo spremenile tudi v obmejno območje med različnimi državnimi ozemlji. Tako je bilo posestvo ob koncu srednjega veka na ozemlju, ki je pripadalo Pazinski grofiji oziroma Habsburžanom, in je mejilo na ozemlje Beneške republike, v 16. stoletju pa je prešlo v sestavo Beneške republike in mejilo na ozemlje habsburških dežel. Tudi takšne meje so označevali s kunfini, del enega iz leta 1755 pa si lahko ogledate na steni prostora.
Vloga gradu med vojnami
Zaradi takšne lege je bila ena od osnovnih funkcij gradu obramba njegovih prebivalcev pred sovražnimi napadi. V primeru Svetvinčenta, naselja, ki ni bilo obdano z obrambnimi zidovi, je grad prevzemal tudi vlogo zatočišča za prebivalstvo iz neposredne okolice. Varnost prebivalcev so zagotavljali močni zidovi, dejanska obrambna, po potrebi pa tudi napadalna moč trdnjave pa se je merila po količini in vrsti orožja, s katerim so bili prostori gradu prepolni.
V 17. stoletju škof Tommasini pri opisu gradu navaja, da je v njem prostora za kar 200 vojakov pod orožjem, posebno mesto za shranjevanje streliva ter dvorano za orožje za dvesto mušket, nato meče in helebarde… Številčnost hladnega in strelnega orožja ter streliva in smodnika v trdnjavi potrjujejo tudi posamezni popisi vojaške opreme, ki so jih sestavljali kapitani, iz katerih je mogoče slediti tudi razvoju orožja.
V razstavnih vitrinah si lahko ogledate del orožja, ki se je uporabljalo v 16. in 17. stoletju.