1. Domov
  2. Info točka 11: Sejna soba

Info točka 11: Sejna soba

3 min branja

Tloris gradu z označeno točko 11 in rožnato poudarjeno sejno sobo.

V teh reprezentativnih prostorih sta nekoč svoje proste trenutke preživljala kapitan in njegova družina.  Kapitani so bili predstavniki lastnikov, ki so prebivali v Benetkah in svojega istrskega posestva pravzaprav obiskovali zelo redko. Prav lastniki pa so bili ključne osebe, ki so s svojimi odločitvami usmerjale življenje podložnikov na posestvu ter osebe, najbolj zaslužne za gradnjo in razvoj gradu in naselja. Ker so v obdobju najintenzivnejšega razvoja posestva, od konca 15. do začetka 17. stoletja, z njim brez izjeme upravljali visoko rangirani člani tedaj še vedno zelo uspešne beneške družbe, med lastniki najdemo nekatere izjemno pomembne in znamenite osebnosti tistega časa.

Kdo upravlja posestvo?

Ob samem koncu srednjega veka se je v zgodovini Svetvinčenta zgodil velik prelom in od takrat sta dve družini odločilno vplivali na razvoj naselja. Konec 15. stoletja, natančneje leta 1467, po izumrtju družine de Castropola, posest preide v roke Paola Morosinija. Kot člani beneške visoke družbe so Morosini opravljali številne javne in politične funkcije, poleg tega pa domnevno sodijo med najstarejše beneške družine. Med drugim med člani te družine najdemo štiri dože, tri dožine soproge, dve kraljici, dva kardinala ter množico kapitanov, podestatov in škofov. 

Renesančna preobrazba kraja

Prav čas njihove uprave je ključen za razvoj naselja in čas njegovega razcveta. Paolov sin Marco začne z renesančno preobrazbo in preoblikovanjem vasi San Vincenti v polurbano okolje. Zgradi grad, stanovanjske hiše, postavi temelje nove župnijske cerkve ter se z razlogom v virih omenja kot ustanovitelj Svetvinčenta, kakršnega poznamo danes. Tudi poznejši pripadniki te družine nadaljujejo z urejanjem in gradnjo naselja, oziroma z dokončanjem gradnje in ureditvijo župnijske cerkve, stanovanjskih stavb in lože, s statutom, sprejetim leta 1523, v času uprave Markovega nečaka Pietra Morosinija, pa je bil določen pravni okvir družbene ureditve. 

Povezava dveh uglednih družin

Ko družina Morosini leta 1524 od papeža Klemena VII. dobi dokončno potrditev lastništva nad fevdom, jim je omogočeno tudi dedovanje po ženski liniji, kar je bilo za tisti čas zelo nenavadno. To jim je zagotovilo ohranitev fevda vse do leta 1560. Tega leta se bodoča dožina, takrat petnajstletna Morosina Morosini, in njena sestra Angela poročita z bratoma Marinom in Almoroom Grimanijem, zato fevd San Vincenti kot del dote preide v roke družine Grimani di San Luca. Tudi Grimani so ena starejših beneških plemiških družin, ki je na vrhuncu svoje moči, torej v 15. in 16. stoletju, dala tri dože, kardinala in patriarha. Marino Grimani in Morosina Morosini sta najbolj znani in najizrazitejši zgodovinski osebnosti, ki sta imeli ta istrski fevd v posesti.

Kronanje Morosine Morosini

Namreč, leta 1595 je bil Marino Grimani izvoljen za doža Beneške republike, tri leta pozneje pa je bilo izpeljano najbolj veličastno kronanje ene dožine v zgodovini Benetk. Na številnih slikah, grafičnih upodobitvah, v publikacijah in kronikah tistega časa je zabeleženo dvodnevno praznovanje, zaznamovano z gostijami, plesi, predstavami in simboličnim prevozom Morosine po Canal Grande, od palače Grimani do Doževe palače in  cerkve sv. Marka, kjer je prejela zlato vrtnico, ki jo je poslal sam papež. Z njeno smrtjo leta 1614 se konča povezava med rodbino Morosini dalla Sbarra in Svetvinčentom, s fevdom pa naprej, vse do sredine 19. stoletja, upravljajo potomci rodbine Marina Grimania, veje di San Luca.